NIKOLI VEČ PSA…
…to je stavek, ki sem ga najpogosteje slišala izreči nekoga, ki se je soočil z izgubo svojega psa. Pa ne zato, ker si ne bi več želel družbe ali si ne bi želel naložiti odgovornosti, ki jo kosmati družinski član prinaša. Pač pa zato, ker njegovo slovo tako zelo boli…
Moja prva izguba
Bila je prelepa majska nedelja in z mamo in starimi starši smo šli na izlet na Kras. Seveda ni manjkala naša kokeršpanjelka Dina. Ustavili smo se na obcestnem počivališču in se odpravili na kratek sprehod med poljem čudovitih narcis. Razkropili smo se. Dina je bila z mojim starim atom. Odkar smo jo posvojili, sta se veliko sprehajala skupaj in sta bila precej povezana. Ker sta bila od ceste oddaljena, jo je spustil s povodca misleč, da bo ostala ob njem. A ona se je odločila drugače in stekla v smeri, kjer je nazadnje videla mojo mamo in mene. Bili sva na drugi strani ceste. V tistem trenutku je po sicer prazni medkrajevni cesti pripeljal avto in naenkrat smo zaslišali tisti »tup« ter
takoj zatem grozljivo tišino. Stekli smo k cesti, Dina je negibno ležala ob robu cestišča. Zgledalo je, kot da spi. Vzela sem jo v naročje in nad njenim srčkom pridržala roko ter jo božala. Najprej je srce še utripalo, nato vedno bolj neenakomerno in počasneje in se naposled ustavilo. Iz noska se ji je pocedila kapljica krvi. Minilo je le nekaj minut od nesreče in je ni bilo več. Stara je bila 5 let, jaz pa 10.
Pa saj je bil »samo pes«!
Če bi ljudje razumeli, za kako močno vez gre, bi bilo mogoče žalovanje za izgubo psa širše sprejemljivo. Veliko ljudi ima ob močnih čustvih, ki spremljajo izgubo psa zato slabo vest in svoja čustva skrivajo pred okolico. Včasih celo kak prijatelj v poskusu, da bi nas potolažil, izreče: »No ja, še dobro, da je samo pes!«
Tudi če sem mnenja, da ne smemo nikomur dovoliti, da nam govori, kako naj se počutimo, takim poskusom tolažbe nisem nikoli zamerila. Jasno mi bilo je, da me ne morejo vsi razumeti in včasih nas tudi ožji člani družine ne. Ko sem se soočala z izgubo psa, sem tolažbo našla predvsem pri podobno mislečih »pasjih« prijateljih, ki so mojo bolečino razumeli in dobro vedeli, kaj prestajam, saj so šli tudi sami že kdaj čez to. Naša kultura ni naklonjena javnemu žalovanju za domačo živaljo in osmrtnice v časopisu bi izgledale »čudne«. So pa glede tega prijaznejša družabna omrežja, kjer pa to ni tako nenavadno in skozi katera v takih trenutkih vseeno občutimo bližino in toplino enako mislečih ljudi, ki nam izrazijo sočutje.
Kaj lahko narediš, da si olajšaš žalovanje?
Če si trenutno v tej situaciji, potem dovoli, da ti najprej podarim en velik, srčen objem. Dovoli si čutiti, kar čutiš in naj te ne bo sram zjokati vso bolečino ali na kak drug način izraziti svoje občutke. Vsak doživlja žalovanje drugače in vsak potrebuje svoj čas. V procesu žalovanja se izmenjujejo čustva zanikanja, jeze, krivde, žalosti in naposled pride do sprejemanja nove situacije. Ta čustva lahko pridejo v obliki nihanja. Enkrat smo ok, potem spet ne… imamo slabe in dobre dneve. Sprva so ta nihanja zelo izrazita, počasi pa zgubljajo na intenzivnosti. Ni nekega »normalnega« časovnega okvirja v kolikem času čustva povezana z žalovanjem izzvenijo. Pri nekaterih ljudeh je to po nekaj tednih, po nekaj mesecih, spet drugi potrebujejo leta. Najpomembnejše v vsem procesa je biti do sebe razumevajoč in prizanesljiv. Nihče drug ti ne more odrejati, kako se moraš počutiti in kdaj moraš nehati z žalostjo. Poslušaj sebe.
Tako zelo boli…
Vrnili smo se domov, a dom ni bil več isti. Praznina je bila neizmerna in bolečina neznosna. Ko nisem imela šolskih obveznosti, sem presedela ure in ure za mizo, risala njene podobe ter pisala pesmi o njej…veliko, res veliko sem prejokala. Bolelo je. In zdaj, nekaj desetletij kasneje in po še nekaj izgubah svojih pasjih življenjskih sopotnikov, vsak naslednji sloves ni bolel nič manj. A zakaj je tako? Podobno kot jaz, doživlja mnogo ljudi. To vprašanje je zbudilo zanimanje mnogih znanstvenikov in obstajajo številne študije, ki skušajo temu dati odgovor. Marsikdo bo tudi priznal, da ga je izguba njegovega psa bolj prizadela, kot ga je izguba sorodnika. Lahko da se bo zaradi teh občutkov počutil krivega…
Medvrstna vez brez primere
Več tisoč let so se psi v t.i. procesu udomačevanja razvijali kot živalska vrsta s posebnimi socialnimi veščinami, ki omogočajo intenzivno interakcijo s človekom. Psi so odlični opazovalci – sposobni so razbrati naše razpoloženje, naše dobre ali slabe namere, pa tudi na podlagi tega izbrati, komu in kdaj se bodo približali in komu ne. Odzivajo se na naša čustva in marsikomu zato predstavljajo zaupnika, ki nikoli ne kritizira. Ne glede na to, koliko smo sami zadovoljni s sabo, nas psi brezpogojno sprejemajo. Številne študije so pokazale tudi, da božanje psa zvišuje raven hormonov dobrega počutja tako pri psu kot pri človeku.
Psa naši možgani dojemajo kot družinskega člana in to dokazujejo tudi študije
Na ameriški univerzi Duke v ZDA so naredili zanimivo raziskavo in pri 1700 ljudeh preverjali, v kakšnih okoliščinah pride do zamenjave imen pri klicanju družinskih članov. Saj poznaš tisto, ko imaš v mislih enega otroka, izrečeš pa ime drugega. V družinah, kjer imajo psa, so vprašani povedali, da so kdaj pa kdaj katerega od družinskih članov pomotoma poklicali tudi z imenom psa. Raziskava je to potrdila samo v primeru psov, ne pa tudi v primeru katerih drugih domačih živalih (npr. mačk). Gre za kognitivno zamenjavo pri tistih, ki jih naši možgani dojemajo kot pripadnike ene skupine, v tem primeru naše družine. Pa naj še reče, da pes ni naš družinski član! Kajti ta raziskava dokazuje prav to!
Življenje s psom daje dnevu strukturo
Redni sprehodi in izhodi, šolanje, priprava obrokov, izleti in počitnice so prilagojene družbi psa. Spremembe v dnevni rutini in življenjskem slogu pa so znan stresni dejavnik.
S psom smo bolj aktivni in imamo več socialnih stikov – kdo še ni zapadel v klepet z drugim lastnikom psa, ali pa da je mimoidoči z nasmehom vprašal, ali sme našega psa pobožati? V tistih trenutkih si izmenjamo drobne a dragocene občutke topline in medčloveške povezanosti. Do tega pa navadno ne pride, če se sprehajamo po ulici sami. Ko smo sami, bi nas kar malo čudno pogledali ljudje, če bi se komu na ulici nasmehnili »kar tako«.
Večina skrbnikov psov se s svojimi psi tudi pogovarjamo in to je za nas nekaj čisto normalnega… Ob izgubi se je težko navaditi na tišino.
Kraj spomina, topla beseda in objem…
V procesu žalovanja lahko pomaga tudi kraj spomina, ki ga lahko obiščeš, kraj, kjer se povežeš s svojim preminulim kosmatinčkom. Eni izberejo upepelitev in postavitev oltarčka z žaro, drugi obred s pokopom, ali pa posaditev rože ali drevesa v spomin na kosmatega prijatelja… pomaga pa tudi pisanje, veliko pisanja o svojih občutkih ali pa pogovor z nekom, ki te bo razumel. Če o svojih občutkih govorimo in svojo žalost izrazimo navzven, je večja možnost, da jo bomo prej tudi predelali in se počutili bolje, kot pa da držimo vse v sebi. Tukaj so lahko spet v veliko pomoč socialna omrežja in skupine enako mislečih ljudi. Mogoče nas kdo ne bo mogel zaradi oddaljenosti potolažiti z objemom, bo pa topla in razumevajoča beseda lahko v veliko oporo v najtežjih trenutkih, ki jih prestajamo.
Mogoče se ti ne bo zdelo, a vseeno drži, da čas celi rane. Tako kot traja nekaj časa, da odnos s svojim psom zgradiš, tako je po izgubi tudi potreben čas, da se privadimo, da ga ni več ob nas. Daj čas tudi sebi. Ne sprejemaj nekih radikalnih odločitev, pa tudi ne poskusi se zaposliti z namenom, da na izgubo tako »pozabiš«. Odrivanje in tlačenje čustev je zanesljiv recept, da prej ali slej spet privrejo na dan.
Kdaj je čas za novega prijatelja?
Odgovor na to najdeš v sebi…
Tudi tu, tako kot pri tem, kdaj naj bo konec žalovanja, ni nekega splošnega vodila. Vsak mora sam začutiti, kdaj je pripravljen, da ponovno podari skrb in ljubezen novemu pasjemu prijatelju. Včasih pomaga, da se odpraviš v azil in sprehodiš katerega od tamkajšnjih psov. Morda ponudiš začasen dom kateremu od psov, ki čakajo na posvojitev. Včasih se zgodi, da prijatelj pošlje objavo za mladička tvoje srčne pasme, kot se je to zgodilo meni. Pusti vrata odprta. Dovoli si, da najdejo pot do tebe čudovite zgodbe in naključja, ob katerih ti bo ponovno zaigralo srce in se bo odprlo, pripravljeno na novo dogodivščino. Srčno upam, če trenutno to prestajaš, da najdeš moč v sebi za ta korak. Jaz zase nekaj zagotovo vem: ne glede na bolečino ob izgubi, je vsak dan brez dotika pasjega smrčka, zame izgubljen.
Članek je povzet po mojem avtorskem članku, ki sem ga pripravila za revijo Kinolog. Govoriti odprto o občutkih ob izgubi psa je včasih še vedno tabu tema. Se mi pa zdi pomembno, da si občutke žalovanja dovolimo in da vemo, da v tem nismo sami.
Viri:
1. McAndrew F.T., Why losing a dog can be harder than losing a relative or friend
www.theconversation.com/why-losing-a-dog-can-be-harder-than-losing-a-relative-or-friend-68207
2. Deffer S. A., All my children: The roles of semantic category and phonetic similarity in the misnaming of familiar individuals
3. Coping with losing a pet
www.helpguide.org/articles/grief/coping-with-losing-a-pet.htm
4. AVMA – American medical veterinary association, based on Pet loss and Grief brochure by C.A.Ellis
www.avma.org/resources-tools/pet-owners/petcare/coping-loss-pet